http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3060265

Sinočnja oddaja Trenja na POP TV je razkrila kar precejšnjo sistemsko neurejenost vseh institucij v državi, ki so kakorkoli vključene v postopke za zaščito otrok. Četudi je bilo povedano, da obstaja zakonodaja, ki predpisuje postopke v primerih, ko je potrebno otroke zaščiti in ukrepati v njihovo dobro, je bilo jasno slišati, da v praksi le-ta pogosto ne deluje usklajeno, celo to, da so obravnave v posameznih organih po sedežu le-teh zelo različne.
Večina sodelujočih v oddaji, ki so vključeni tako ali drugače v te postopke, se je prav smešno trudilo zagovarjati svoje delo in institucijo, ki ji pripadajo. Nekaterih celo ni motilo prelagati odgovornost na druge in tako opravičiti svoja ravnanja, čeprav je moderator skušal doseči vsaj malo priznanja, da vse le ne poteka tako, kot je opredeljeno v zakonskih in podzakonskih predpisih. Pričakovati je bilo, da bo predstavnica Ministrstva za pravosodje le pojasnila te domneve, pa je žal z zvišano birokratsko aroganco le dala pečat v razpravi odkritim pomanjkljivostim. Kot najbolj razumevajoč in kritičen do teh problemov je poleg ga. Katje Bašič (predsednice Združenja proti zlorabljanju otrok) bil le odvetnik Verstovšek, ki je brez dlake na jeziku opozoril na vrsto anomalij v postopkih, ko je treba zagotoviti interese otrok, ki predolgo trajajo, s čimer so otrokom povzročene trajne posledice.

Pričakovala sem, da bo socialni delavec iz Ljubljane povedal kaj več, saj je Center za socialno delo pravzaprav prvi organ, ki je vključen v postopke pri določanju starševskega skrbstva ob razpadu takšne ali drugačne zveze. V oddaji sta bila predstavljena dva primera neuspešnega pristopa institucij pri zagotavljanju skrbi za otrokovo dobro in vsem , ki smo spremljali oddajo, je bilo jasno, da so postopki v takšni fazi, ko starša sama nista sposobna rešiti, dogovoriti in vzpostaviti za otroka zdrav psihičen kot telesni razvoj. Zame je bilo njegovo mnenje, da sta v prvi vrsti starša odgovorna za otroka v teh primerih irelevantno, ker je bilo jasno videti, da je to bilo neuspešno in so sedaj za to odgovorne državne institucije. Zato pa imamo zakonodajo, ki predpisuje, kdo postavlja merila in rešitve, ko se starša ne moreta sporazumeti. In tukaj se namesto hitre rešitve nadaljuje agonija, v kateri najbolj trpi otrok. Žal ni mogoče videti nobene statistike, koliko je pri nas takšnih primerov, ker so postopki vodeni na različnih nivojih. Zato so zahteve po zakonski opredelitvi posebnih sodišč več kot utemeljene. In seveda tudi varuha za varstvo otrokovih pravic, ki bi drezal v uradnike in jih opozarjal, da vsak izgubljen dan za otroka pomeni travmo več, oropanost ljubezni …

Zame je bila oddaja, ki javnost opozarja na te probleme, dobrodošla in nisem v njej videla nobene osebne promocije mater , prav nasprotno, videla se je njuna nemoč in razkrilo se je vrsto pomanjkljivosti v postopkih obravnav in žalostno spoznanje, da do končne rešitve na sodišču pride v večini primerov šele po mnogih letih. Kar ne pomeni samo velikih stroškov za stranki v postopku, gre tudi za veliko porabo davkoplačevalskega denarja. Ko se omenja denar, javnost zna povzdigniti glas, ker gre iz lastnih žepov, ko pa gre za življenja otrok, pa samo evidentiramo takšne dogodke, dokler se morda ne zgodijo v lastni družini, sorodstvu, prijatelju. Toliko o javnem mnenju.

Mnenje varuhinje človekovih pravic je drugačno, glej link
http://www.vecer.si/clanek2008032005306731