Politika je…

Nadzorni svet Dela je za odg. urednika Maga predlagal Vesa Stojanova. Kako poteka vodenje kolektiva, ki te ne podpira, se je videlo v primeru Petra Jančiča na Delu. Slabo. Novinarji Maga seveda že protestirajo – o tem je npr poročalo Delo, članek je na voljo tule.

In verjetno imajo kar prav. Mag je bil vedno desni časnik, z “desnim” (če lahko pri nas  uporabljamo takšne izraze) odgovornim urednikom. Levousmerjeni odgovorni urednik v takšnem kolektivu težko opravlja svoje delo – podobno kot kakšen Silvester Šurla verjetno nima kaj iskati kot odgovorni urednik Mladine.

Če je Mag posloval slabo, bi lahko lastniki to omenili. Če mag. Šurla ni primeren za odg. urednika, bi lahko to kdo pojasnil (in povedal, po kakšnih merilih se meri primernost). V kolektivu Maga je prav gotovo še kakšen kandidat za to mesto (npr. Igor Kršinar). In kaj se bo sedaj zgodilo? Bo novi odg. urednik spremenil revijo? Bodo torej sedanji novinarji posledično ustanovili Mag2? To nima smisla. Če ima Mag svojo ciljno bralstvo, ki ga bere, potem si zasluži svoje mesto na trgu. Če ga nima, naj ga lastniki ukinejo ali odprodajo. Takšno obračunavanje, kot smo mu priče sedaj, je pa nesmiselno.

Brezplačni tednik Dobro jutro je tokrat prinesel zgodbo, ki je nismo zasledili nikjer drugje. V članku o projektu izgradnje novega potniškega centra v Ljubljani (dosegljiv tudi na spletu) so navedli, da je TriGranit prikrojil dejstva glede nagrade, ki jo je za ta projekt prejel na mednarodnem sejmu MAPIC. Ni namreč prejel uradne nagrade na sejmu, temveč nagrado neke revije, ki jo je le-ta podeljevala v sklopu sejma. Uradne nagrade sejma si sicer lahko pogledate tule.

V najnovejši številki Mladine Bernard Nežmah v svoji kolumni (med drugim) poziva, da mestna občina Ljubljana ukine revijo Ljubljana, ki služi samo reklami mestni oblasti. V tokratni številki je dejansko “prvih 47 strani ena sama hvalnica njegovemu (Zokijevemu, op. analitik) županovanju”. Z Nežmahom se ponavadi ne strinjam, ker ponavadi neko manj pomembno dejstvo ali zgodbo, ki mu slučajno ustreza, napihne čez vse meje, interpretira po svoje in iz nje naredi politično temo tedna. Toda tokrat ima prav. Že če bi revija “Ljubljana” prenehala izhajati, bi naredili uslugo okolju, če pa bi še sredstva, namenjena njenemu izdajanju, namenili npr. Pediatrični kliniki ali projektu “tramvaj v Ljubljani” (jasno da bi to bila kaplja v morju pri takšnih projektih, pa vendar), pa bi koristili še Ljubljančanom. Revija, takšna kot je sedaj, pa ne koristi nikomur (razen tistim, ki so plačani za njeno pripravo).

V najnovejši Mladini je Grega Repovž v uvodniku zadel žebljico na glavico, ko opisuje grob odgovor predsednika koordinacijskega odbora za državne proslave Aleksandra Zorna varuhinji človekovih pravic Zdenki Čebašek – Travnik. Varuhinja je bila začudena nad ravnanjem vlade, ki je svojo slovesnost v čas dnevu človekovih pravic organizirala skoraj istočasno kot varuhinja, nje pa na slovesnost niti povabili niso.

Repovž pravi (in ima prav): “Zakaj je Zorn torej tako grobo odgovoril Čebašek – Travnikovi? Ker je le z grobostjo lahko vzpostavil konfliktno situacijo, v kateri bo prej ali slej postalo vseeno, kakšna je bila njena dejanska pripomba, ostalo bo le še to, da je bila ona proti, oni pa za. Pa čeprav se v resnici o tem sploh ni izrekla.”

Kaj se dogaja v slovenski politiki? Hja, začela se je predvolilna kampanja. In Janša ponavlja za Bushem: desničarji najlažje zmagajo (oz. skoraj nimajo druge možnosti, če želijo zmagati) tako, da (z radikalizacijo in polarizacijo) delijo volilce na vaše in naše, in upajo, da bodo na takšne ali drugačne načine (npr. preko motiviranja svoje politične baze preko Cerkve in drugih organizacij “civilne družbe”) na volišča pritegnili dovolj svojih “tradicionalnih” volilcev.

Zanimivo je, da so vzorec že opazili npr. v Ameriki (o tem več ob recenziji kakšne knjige), sedaj pa se nezgrešljivo ponavlja tudi v Sloveniji.

Najnovejša Delova Sobotna priloga obsega kar 40 strani in prinaša analizo povolilne Rusije, problema Kosova, intervjuja s sodnikom Alešem Zalarjem in s pisateljem, zgodovinarjem in antropologom Alanom Macfarlanom, predstavijo pa tudi Macao (novi Las Vegas) in še kaj.

A edino zanimanja vredni članek “Oportuna zaskrbljenost” avtorja Marka Milosavljeviča. Milosavljevič v njemu opisuje dogajanje v politiki in medijih ter opozarja na radikalizacijo in polarizacijo, ki jo spodbuja in forsira vladajoča koalicija, še posebno pa premier Janša.

Izvleček (citiram): “V minulih treh letih je imela vlada Janeza Janše vse možnosti, da odpravi prej omenjene pomanjkljivosti slovenskega medijskega prostora. Vlada je v tem času napisala in prek parlamenta sprejela nov zakon o javni radioteleviziji, nov zakon o medijih in čisto nov zakon o digitalizaciji. Nadzorovala je ustrezna ministrstva, agencije, inšpektorate in druge institucije, ki naj bi urejali ali pregledovali delovanje medijev. In vendar se danes pritožuje nad delovanjem medijev, pisanjem novinarjev in koncentracijo lastništva.

Premier je skoraj celotni nastop v parlamentu ob glasovanju o zaupnici posvetil napadu na novinarje, urednike in lastnike medijev. Zvesti poslanci so mu v teh napadih zvesto sledili. V teh dneh tovrstnim napadom sledijo obračunavanja znotraj novinarskih in uredniških vrst. Žalostno je opazovati, kako nizko je padla raven komuniciranja med samimi novinarji ter s kakšno lahkoto padajo težke besede in težke obsodbe. Javnost dobiva občutek, da gre za gostilniške spore med oblasti željnimi in slave pijanimi cmokavzarji, praktično edina, ki ima od tega korist, pa je politika, ki na tak način odvrača pozornost od lastnih poskusov nadzorovanja medijev in demokraciji neprimernih obračunavanj s kritiki.

Končni namen takšnega političnega poskusa radikalizacije javne razprave – pri čemer je kot najboljši primer potrebno vzeti govore in razpravo v parlamentu ob glasovanju o zaupnici – je polarizacija javnega prostora. V tem pogledu spominja na strategije, ki jih v ZDA uprizarja Busheva vlada: »Predsednik igra pomembno vlogo pri vzpostavljanju tona javne razprave in ton te javne razprave v moji državi je bil umazan. Umazan je bil namenoma; razdeliti volivce v nezaupljive nasprotne tabore in pritiskati na njihove strahove je bila eksplicitna strategija predsednikovega političnega čarovnika, Karla Rova,« je v svojem nedavnem nastopu izjavil Bill Keller, urednik New York Timesa. Dodal je, da je polarizacija »pripomogla k vzdušju nestrpnosti, zapiranju umov in občutku, da drugačnih pogledov ni potrebno zgolj zavrniti, temveč izbrisati in uničiti. Danes več ne razpravljamo, temveč demoniziramo.«

Razmere v slovenskem medijskem – in političnem – prostoru so na moč podobne. Strokovnjake in akademike se razglaša za »tako imenovane« strokovnjake, kot da je neki neizobražen poslanec ali minister brez kakršnihkoli referenc oseba, ki daje odločilno presojo, kdo je pravi strokovnjak in kdo ni. Profesorjem s pravne fakultete se odvzema možnost izražanja kritičnih mnenj in pripomb k delu državnih organov. Strokovnjaki za andragogiko in pedagogiko s filozofske in drugih fakultet in inštitutov tako ali tako nimajo pojma, družboslovje nasploh je leglo zla, vsaka kritična pripomba pa se avtomatično dojema kot del zarote.

Pri medijih ni položaj nič drugačen; nasprotno, v teh dneh imamo občutek, da se je vsa pozornost – in bes – določene politike zgrnila nad določene novinarje, urednike in lastnike. Več kot petsto podpisnikov novinarske peticije proti pritiskom na medije se demonizira. Tuji novinarji so zavedeni. Internacionalizacija domačih problemov je vsaj nedomoljubna, če že ne enakovredna izdaji. Iz vrst vladajoče politike in z njo povezanih posameznikov te dni nenehno poslušamo o nevarni koncentraciji medijskega lastništva. Ko gre za imenovanje posameznih urednikov, je nenadoma izjemno pomembno postalo – ali naj bi bilo odločujoče – mnenje in podpora uredništva. Javna televizija takšni temi posveti cele oddaje in razpravlja, kako pomembno je upoštevati mnenje uredništva. Nova revija o tem piše posebna pisma. Slovenska tiskovna agencija, STA, pripravlja posebne prispevke o nevarnosti medijske koncentracije.

In tu pridemo do zelo skrb zbujajoče problema domačega političnega in medijskega prostora. To, kar se dogaja zadnje tedne, kaže ne samo na radikalizacijo in polarizacijo odnosov znotraj politike in znotraj novinarsko-medijske sfere, katere rezultat so javni novinarski prepiri in napovedi političnih obračunov s posameznimi lastniki mediji, temveč tudi na nenavadno in neprijetno neprincipialnost. Kar se dogaja, je dosledna nedoslednost. Ni dvoma, da sta mnenje in podpora uredništva posameznim urednikom izjemno pomembna, in lepo je, da o tem razpravlja javna televizija ali se celo oglasi v zadnjih letih (ko gre za proteste glede svobode medijev) izredno molčeča Nova revija. Toda hkrati bi se lahko vprašali, zakaj tega TV Slovenija ali NR nista storili pred letom ali dvema, ko so bili odstavljeni uredniki na Delu, Večeru, Primorskih novicah, pa čeprav so bili ponekod, tudi na Delu, imenovani novi uredniki tako rekoč brez kakršnekoli podpore novinarjev.

Koristno je tudi, da se STA loti teme nevarnosti vpletanja politično opredeljenih lastnikov v poročanje svojih medijev. Težava je seveda v tem, da je sama STA v stoodstotni lasti države in s tem pod popolnim nadzorom vlade. Kot da ta nadzor že sicer ni dovolj očiten, vlada za direktorico imenuje svojo nekdanjo piarovko. Spornost imenovanja osebe, pristojne za lepo podobo vladajoče politike, za direktorico državne STA, je še toliko večja, ker ne gre za zasebni kapital (kot pri zasebnih medijih), temveč za državno – torej davkoplačevalsko – lastništvo. Lepo bi bilo, ko bi tudi temu problemu namenili razpravo na RTV Slovenija ali pismo tistih, ki so v nekem drugem primeru zelo zaskrbljeni nad vmešavanjem politike v medije in v njihovo neodvisnost. Toda tega nismo dočakali.”

Lepo jih je navedel Darijan Košir v Delu 6.12. 2007 (članek Krog nezaupanja). Citiram: “Prvič, zakaj kriteriji za izbiro domačih institucionalnih investitorjev niso bili znani vnaprej, ampak je vlada zgolj zbirala »prijave«, kriterij za izbor naložbenikov pa določila šele kasneje, po presoji post festum, torej z izbiro zgolj dolgoročnih finančnih vlagateljev? Drugič: zakaj »cena delnice« ni bila znana v ponedeljek zjutraj, kot je v petek novinarjem in javnosti zagotovil finančni minister Andrej Bajuk? Oziroma, če obrnemo, kdo bo pojasnil ozadja in dogajanja teh štirih dni, ko so se v globokem zakulisju, v najvišjih vladnih kabinetih in na »dopisnih« seansah sprejemali ključne odločitve in seznami »zmagovalcev tranzicije«, ki so smeli biti pripuščeni k delitvi lastnine NKBM? In tretjič: če so že sejali čez vse razumne roke, zakaj niso odločali o res ključni temi, ceni delnice, ki je bila na koncu enaka, kot smo vedeli že v petek? Ali, če znova zasuknemo, če so bili investitorji že v fazi delitve pripravljeni plačati za delnico več, kot je vlada določila na pamet vnaprej, in toliko, kot bo čez nekaj dni pokazala ljubljanska borza, zakaj vlada tega ni poskušala vnovič prekalkulirati in s tem obogatiti državni proračun? Kot rečeno: vemo, da bo morebitna »oškodovanja« pri prodaji NKBM nemogoče dokazati, čeprav prenekatere investitorje že srbijo pravniški prsti; vlada si je z vključitvijo nekaterih uglednih pravnikov v ustrezno komisijo vnaprej pokrila hrbet. Nikoli, ampak res nikoli pa se ne bomo mogli otresti vtisa, da je bila ta prodajna akcija, v začetku na videz zasnovana vzorčno, izpeljana kot netransparentna »šlamastika«.”

Člana nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek in mag. Andrijana Starina Kosem sta odgovorila na obtožbe mag. Silverstra Šurle v ponedeljkovem Vročem stolu.

V pismu, ki je objavljeno na spletni strani Dela, zavračata vse Šurlove obtožbe in navajata (če malo povzamem), da sta zahtevala samo, da je Mag neodvisni medij. Obtožbo, da je Šurla lažnivec, sicer nekoliko nerodno zavrneta s stavkom “Izrečena je bila le osebna izjava podpredsednika NS, da se z ljudmi, ki lažejo, ne pogovarja”. In, se je ta podpredsednik NS (verjetno Zdolšek?) potem pogovarjal s Šurlo ali ne?? Če se ni, pa res ni težko zaključiti, da podpredsednik NS Šurlo obtožuje, da je lažnivec.

Zdolšek in Starina Kosem Šurli odgovarjata še, da “se je (Šurla, op. analitik) “spomnil” zatrjevanih pritiskov šele po tem, ko je ugotovil, da bo objavljen javni razpis za odgovornega urednika revije MAG. Razlog, da se je postopek imenovanja odgovornega urednika zavlekel, je v tem, da je prejšnja uprava postavila gospoda Šurlo za vršilca dolžnosti, saj ni bila prepričana, da je to najboljša kadrovska rešitev. Zaradi tega je prejšnja uprava tudi zavlačevala z imenovanjem. Zato je javni razpis najbolj logična rešitev zatečenega stanja. Vse kaže, da gospod Šurla namerno poskuša v javnosti dajati vtis, da je dejansko odgovorni urednik, ki ga uprava in NS družbe želita zamenjati.”

Kaj bo na vse to odgovoril Šurla? No, določene odgovore bo dala tudi naslednja revija Maga (vsi trije skupaj so sicer izvedli dobro marketinško potezo, naklada Maga se bo po vseh teh dogodkih prav gotovo zvišala), ko bomo lahko videli, ali je revija obdržala svojo dosedanjo ostrino ali pa so jo lastniki ustrezno “sinhronizirali” v skladu s svojimi interesi.

Včeraj zjutraj se je iz Sudana v rodno Anglijo vrnila učiteljica Gillian Gibbons. Učiteljica je svojim osnovnošolskim učencem (šest- in sedemletnim otrokom!!) dovolila, da igračo – plišastega medveda – poimenuejo Mohamed. Ker je s tem žalila verska čustva muslimanov (??!!), je bila obsojena na 15-dnevno zaporno kazen (!), nato pa jo je sudanski predsednik pomilostil in izgnal iz države. Več o tem si lahko preberete npr. v Delu in BBC-ju.

Istega dne (torej včeraj) popoldne je v Ljubljani zasedala Komisija (Državnega zbora RS) za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Na pobudo poslancev vladajoče koalicije je obravnavala peticijo študentov (večinoma mariborskih, prvopodpisani je Peter Peterka, absolvent teološke fakultete v Mariboru), v kateri le-ti obsojajo Igorja Lukšiča, profesorja na FDV (v Ljubljani, ne v Mariboru, torej študent Peterka nima nobene “poklicne” zveze s to tematiko)  in podpredsednika stranke SD,  in zahtevajo, da odstopi z mesta predavatelja kot tudi s politične funkcije podpredsednika Socialnih demokratov. Pobudniki peticije so se za zbiranje podpisov odločili, ker je Lukšič pri predmetu Temelji politologije študente prvega letnika FDV zadolžil, da v času volitev spremljajo maše in pripravijo poročilo o morebitni politični dejavnosti duhovnikov med obredi.

Za kaj je že šlo? Lukšič je večkrat pojasnil, da so imeli študentje nalogo, da prisostvujejo javnim verskim aktivnostim (katerimkoli, ne samo krščanskim mašam), tam ugotovijo, ali je voditelj takšne aktivnosti (npr. duhovnik) javno pozival k udeležbi na volitvah in ali je celo javno pozival ljudi, koga naj volijo. Študentje pa niso zbirali osebnih podatkov (niti osebnih podatkov voditeljev verskih aktivnosti niti osebnih podatkov vernikov) niti niso zabeležili lokacije in datuma aktivnosti (torej kje in kdaj se je odvijala maša), niti kdo jo je vodil (torej ime in priimek duhovnika), niti za koga so agitirali, niti niso spremljali pogovorov med verniki (to sploh ni bil predmet opazovanja). Ni šlo za “tajne metode prisluškovanja”, ampak kvečjemu za (izraz sem si izmislil pravkar) “javne metode opazovanja”.

Toda poslanci SDS in NSi ter predstavniki RKC (rimokatoliške cerkve) želijo zadevo maksimalno izkoristiti in spolitizirati. Pri predsedniških volitvah jim s tem žal ni uspelo nabrati političnih točk, morda pa jim bo uspelo pri naslednjih parlamentarnih?

Nekaj citatov iz izjav Eve Irgl, Zvonka Černača (oba SDS), in Slovenske škofovkse konference drugih (vsi so izjave dale že potem, ko je Lukšič 100x pojasnil, kaj so študentje pravzaprav počeli):

Izvleček iz izjave Eve Irgl 9.novembra, tik pred 2. krogom predsedniških volitev (vir: spletna stran SDS): “…rekla je (Eva Irgl, op. analitik), da so bili v SDS precej  presenečeni in obenem zgroženi, da se leta 2007, v Sloveniji, ki je v vsem tem času samostojne države, postavila demokratične standarde, danes dogajajo stvari, ki so jih počeli v totalitarnih režimih. Opozorila je, da “ni še tako dolgo nazaj, ko je predhodnica SD Zveza komunistov, preko tajne policije zasledovala ljudi jim prisluškovala, pa ne zato, ker bi storili kaj kaznivega ali nekaj, kar bi škodovalo državi, temveč preprosto zato, ker so bili drugačnega mišljenja. Govorimo o duhovnikih, profesorjih, vernikih”. Izrazila je začudenje, “ne morem verjeti, da se takšno početje danes ponovno vrši s strani vidnega člana, celo  podpredsednika SD dr. Lukšiča. Se pravi člana tiste stranke, ki naslednje leto resno računa na prevzem oblasti. Sama sem prepričana, da si slovenski državljani, predvsem pa tista mlajša populacija državljanov, ki ni ideološko indoktrinirana, ne želi na čelu države ljudi, ki iz pozicije moči, študentom naročajo, da naj zalezujejo ljudi, opazujejo njihovo obnašanje in jim prisluškujejo pri tem, kaj si navadni državljani imajo povedati po cerkvenih ali pa kakšnih drugih obredih”. Opozorila je, da v tem primeru ne gre za delitev na tiste, ki hodijo v cerkev in na tiste, ki ne, ampak za preprosto dejstvo, da je to v nasprotju z zakonom in v nasprotju z temeljnimi človekovimi pravicami.” In še: “Pravi (spet Eva Irgl, op. analitik), da je sama kritična do Cerkve ko je to potrebno, “vendar v tem primeru je šlo za grob poseg v zasebnost vernikov, zasebnost duhovnikov, predvsem pa za hudo zlorabo študentov v politične namene. Kršena je bila pravica do zasebnosti in pravica do svobodnega izražanja”. Spomnila je na odzive direktno iz študentskih vrst, da jim je bilo naročeno, da naj po obredih poslušajo, “da naj prisluškujejo reakcijam ljudi oz. njihovim volilnim odločitvam. Ne samo, da je to skrajno neetično dejanje, temveč so to dejanja, ki kažejo na tajno sledenje in prisluškovanje, kar je nedovoljeno in ga po naši zakonodaji lahko odredi le vrhovno sodišče in to le v slučaju suma hudega kaznivega dejanja ali ogrožanja varnosti države”. Opomnila je, da 7. člen ustave RS jasno pravi, da je država ločena od Cerkve in da se nekateri tega ne zavedajo očitno dovolj dobro oz. samo v tistih primerih, ko njim to ustreza”.

Izvleček iz izjave Zvonka Černača (povzemam po Delu z dne 8.11.2007): “…Zvonko Černač (SDS) je Lukšičevo raziskavo označil za “navadno vohunjenje”. Po njegovih besedah bi morali biti udeleženci raziskave seznanjeni s tem, da so predmet opazovanja in obveščeni o rezultatih.”

V istem članku je še izjava poslanca NSi Jožefa Horvata, da meni, da bi bilo o tem potrebno obvestiti institucije Sveta Evrope (izjavo je dal seveda pred tem, ko je premier Janša izjavil, da vlada ne more normalno delovati, ker novinarji v tujini blatijo Slovenijo).

In še izvleček iz izjave slovenske škofovske konference o Lukšičevih metodah (povzemam iz spletne strani SŠK): “Dejstvo je, da je prof. dr. Igor Lukšič s svojim tajnim »raziskovalnim delom« pridobival osebne podatke in informacije občutljivega značaja, kamor sodijo informacije o političnem in o verskem prepričanju posameznikov.”

Torej: dejstvo je, da je šlo za opazovanje javnega dogodka in za zbiranje NE-osebnih podatkov. Dejstvo je, da ni šlo za vohunjenje, prisluškovanje. Dejstvo je, da ni šlo za zbiranje podatkov o preferencah volilcev. Študentje si niso zabeležili prav nobenega osebnega podatka. A vseeno poslanci SDS, NSi in Slovenska škofovska konferenca Lukšiča obtožujejo prav tega. In predvsem Irglova ne odneha, čeprav je Lukšič 100x pojasnil dejstva.

Lukšič je po svoje neroden v toliko, ker v “zagovorih” govori o avtonomiji Univerze itd. Ne gre samo za to. Če bi Lukšič dejansko dal študentom navodila, naj “tajno prisluškujejo in vohunijo”, potem mu ne bi pomagala nobena avtonomija Univerze. Vendar Lukšič tega ni storil. V vsej stvari ne gre za nobene udbovske metode, kot bi nekateri radi prikazali.

Lepo je vse skupaj komentiral Crnkovič na svojem blogu, citiram: “Če bi se recimo meni osebno ljubilo s tem namenom v nedeljo na mašo in bi slišal s strani pridigarjev ali pridigancev karkoli zanimivega, bi to z veseljem objavil — in pri tem ne bi imel niti malo slabe vesti, da špijoniram vernike. Ali mar Stres in Peterle in moralno blazni poslanci mislijo, da sem tako neumen in/ali hudoben, da bi dotične predmete opazovanja vprašal za ime in priimek, jih po možnosti še fotografiral in vse skupaj brez njihovega privoljenja objavil? Ni bojazni, da bi kršil človekove pravice kogarkoli!

Očitki Lukšiču bi bili upravičeni, če bi študentje morali opremiti izsledke raziskave z osebnimi podatki opazovanih oseb. Ker pa seveda ni bilo tako, je mahanje s pravicami navaden lari-fari. In ne samo to. Sklicevanje na kršenje človekovih pravic pri teh zadevah je najhujša grožnja svobodi govora, kar sem jih v zadnjem času slišal! Da znanstveniki in za njimi še novinarji ne bi več smeli objavljati tega, kar okrog sebe opažajo?!

Problem je v tem, da je RKC preobčutljiva — ali vsaj nekateri njeni goreči podaniki.”

In še (malce naprej v istem blogu): “RKC si po eni strani želi (še) več družbenega vpliva, po drugi pa se ne upa razkriti na tem najbolj osnovnem nivoju vsakdanjega prakticiranja religije. Ali duhovniki navijajo (ali ne navijajo) za določenega kandidata — in še marsikatero drugo podrobnost, zanimivo ali nenavadno ali nič od tega —, je dovoljeno vedeti v natanko tej meri, kot je dovoljeno vedeti še marsikaj drugega o drugih posameznikih in skupinah. Kdo pa mislijo, da so?”

Za zaključek: učiteljica Gibbonsova je bila obsojena, profesor Lukšič pač ne. Obravnava obeh primerov pred državnimi organi pa je popolni absurd. In nekateri slovenski poslanci bi kljub vsem dejstvom radi videli takšno ali drugačno (vsaj politično, če že ne sodno) obsodbo prof. dr. Lukšiča. Zato ponavljam vprašanje iz naslova: so morda iz Sudana?

Je pa res, da je Lukšič moral pričakovati takšno žolčno reakcijo. Je le podpredsednik SD, hkrati pa predava na FDV, in to ne kakšne matematike, ampak politologijo. Toda (zaenkrat) ni storil še nič protipravnega ali moralno spornega, zato so vsi očitki nanj popolnoma neupravičeni, iz trte zviti in politično motivirani.

Kaj se dogaja z ljubljanskim županom Jankovićem? Če ga je še bilo nekako razumeti v njegovem boju proti vrtičkarjem, prizadevanja za stadion in za garaže pod tržnico, pa vztrajanje pri zapori prometa v centru mesta kljub protestom tamkajšnjih stanovalcev ni ravno razumljivo.

To, da želi župan urediti promet v centru mesta, je vse pohvale vredno. Tudi zapora prometa je na mestu in pogumna poteza. Lahko tudi razumemo, da je župan spregledal, da v centru mesta ljudje tudi stanujejo, in je tako svojo prvotno uredbo zasnoval brez misli na njihove potrebe.

Toda, nova ureditev prometa je v veljavi že nekaj mesecev in v tem času so prebivalci v centru natančno opisali svoje težave, potrebe in zahteve. Mislim, da je normalno, da si vsak prebivalec želi (in ima do tega tudi pravico) imeti svoje vozilo parkirano čim bližje domu – hiši ali bloku. Pri tem sploh ne gre za njihove ustavne pravice ali pa za pravice po tem ali onem zakonu (na to se lahko sklicuje kak legalist, ampak to ni bistvo tega vprašanja). Gre za zdravo pamet: pri vsaki novogradnji (npr. stanovanjskemu bloku) mora investitor predvideti tudi parkirna mesta za stanovalce. Torej je jasno, da je parkirno mesto nekaj osnovnega, kar spada zraven k bivališču, podobno kot voda in elektrika. Kako pa naj stanovalci v centru mesta nakupujejo, pripeljejo pohištvo, poskrbijo za starejše in bolne, ki so težje gibljivi?

Če bi stanovalcem v centru omogočili (npr. z dovolilnicami ali pa kako drugače) dostop z avtomobili do njihovih bivališč, ne bi nikomur padla krona z glave in promet v centru mesta s tem še ni bil posebno problematičen. Kot zna povedati tudi župan, glavni problem v prometu povzročajo “migranti” iz primestnih občin ter drugih delov Ljubljane in Slovenije, ki vsak dan prihajajo v mesto.

Prebivalci centra mesta so torej upravičeno jezni na župana. Upajmo, da bo kmalu prišel k pameti in jim spet dal, “kar jim gre”. Danes je odprl prenovljeni Mercator Center v Ljubljani. Saj želi, da bi tudi prebivalci iz centra Ljubljane nakupovali v njem? Če številnih vrečk iz novega centra domov ne bodo mogli pripeljati z avtomobilom, v novem hipermarketu ne bodo prav veliko zapravili…

Potem, ko človek malce “premelje” včerajšnjo debato na Vročem stolu, in ko pač uredi svoje misli glede Vladimirja Voduška in Janeza Markeša (ne vem zakaj ni Vodušek v studio povabil samo Markeša in mu za “presenečenje” pripeljati še Šurlo, če ga je mislil napadati celo oddajo), in potem ko še enkrat prebere izjave Markeša (tekstovna oblika tu, videoposnetek tu), mu v oči pade naslednje:

Markeš je večkrat nedvoumno povedal, da je Anton Rop lažnivec! No, obkladal ga je še z nekaj drugimi pridevniki. Opisal je tudi svoje dopisovanje z njim in kako je članek s takim naslovom (da je Rop lažnivec) objavil tudi v Magu. Vse seveda z namenom izzvati reakcijo. Seveda bi bilo nespametno, da Tone Rop toži Markeša. Tožbe se pri nas vlečejo par let, razpletejo se z bolj ali manj salomonsko razsodbo (ali pa z oprostitvijo itd), na koncu pa nihče več ne ve, zakaj je sploh šlo.

Tožba torej lahko pride v poštev, vendar to ni bistveno. Bistveno bi bilo, da bi Tone Rop takoj zanikal navedbe Markeša! Dobro, morda jih je tudi poleti, ko mislim da se je odvijala ta polemika, a sedaj je Markeš to spet omenil v izjemno odmevni oddaji (in sploh, na zelo odmevnem mediju) in Rop bi moral temu primerno odgovoriti. Pa do sedaj nisem zasledil še nobenega odziva, niti Ropa samega, niti stranke ali Boruta Pahorja. Na njihovi spletni strani (http://www.socialnidemokrati.si/) ni ne o Vročem stolu ne o navedbah Markeša ne duha ne sluha.

Kdaj bo torej Rop zanikal navedbe Markeša? Markeš sam je povedal, da mu je poslal deset (10) priporočenih pisem s povratnico, ki jih Rop ni prevzel. Dejanje, nevredno bivšega ministra, bivšega predsednika vlade in nekdanjega vodje poslanske skupine (LDSa). In Socialni demokrati so bili neznansko veseli, da je prestopil v njihove vrste? In sedaj tiščijo glavo v pesek ob teh Markeševih obtožbah? In takšna stranka želi prevzeti oblast po naslednjih volitvah???

Naj si Socialni demokrati ne domišljajo, da se njim ne bo potrebno zagovarjati zaradi raznoraznih izjav in afer, ker načeloma vodijo ”zmerno in konstruktivno politiko“. Obtožba, da je lažnivec, bi morala biti za vsakega politika nekaj najhujšega (hujše je lahko samo še obtožba korupcije), in resen politik bi moral ukreniti vse, kar je v njegovi moči, da se takšnih obtožb uspešno obrani, ne pa da čaka, da se poleže prah.

Ponavljam: morda je Rop na te Markeševe obtožbe že odgovoril v preteklosti, a Markeš jih je ponovil na zelo gledani televiziji v zelo gledani oddaji. Resna politična stranka in resen politik takšnih obtožb ne more in ne sme preslišati.